Štanjel

2013

les hruške

mešana tehnika

40x70x40 cm

rojenice

2012

Rojenice so tako neločljivo povezane s človeškim življenjem, da se ne morem ločiti od misli o življenjskih skrivnostnih silah. Že dolgo, predolgo vrtim kemični svinčnik med prsti v upanju, da se mi vendarle porodi kak stavek, ki bo povedal kaj pomembnega, kaj bistvenega. Da se mi utrne vsaj metafora, s katero bom zajel iz literature, glasbe, filozofije ali drugih podob nakopičene misli in občutke, ki podpirajo in slikajo moj svet, toda venomer se le zatikam v istorečja in bolj ali manj omejene citate mož in žena, ki so to pot prehodili pred mano. Za trenutek se mi zazdi, da so nam vsem razkrite te skrivnosti skozi živo izkušnjo življenja in ni dosti drugače, če nekaj od tega znamo poimenovati z besedo ali sliko ali ne. Zato je bolje, da neham v prazno sukati pisalo in potegnem nit, ki že od davnine buri človekovo domišljijo, ko si poskuša predstavljati potek življenja bodisi svojega ali koga drugega .Duhovnikom, vračem in drugim jasnovidcem je človek pripisoval sposobnosti prestopanja praga očitnega in vzpostavljane stika z nevidnimi silami vesolja, z višjimi bitji, ki bivajo v drugačnih časovno-prostorskih razmerah. Ljudje so na jasnovidce naslavljali vprašanja, da bi dobili nasvet za svoje odločitve in dejanja v prihodnosti. Orakelj, orodje duhovnih, katerim so zaupana vprašanja, lahko prevzema različne oblike, le da je dovolj nedoločna, prazna in polna hkrati, da se iz nje lahko karkoli rodi. Enim pomaga šumenje reke ali krošnje drevesa, drugim presipanje peska, metanje kosti in brskanje po drobovini žrtvovane živali, tretjim bleščanje kristalne krogle ali čarobnega zrcala, da le utišajo žuborenje misli in le ena od njih prodre na površje.

Ne le v preteklosti, tudi danes se marsikdo prepusti vedeževalcem, ki trdijo, da zmorejo videti v preteklost in prihodnost. Prihodnost je vedno skrivnosten a hkrati privlačen privid in kadar nekdo vzbudi zaupanje ter vero v pravilnost interpretacije, zlahka nabere stranke, ki so pripravljene poslušati in plačati uslugo. Darovi za vidce niso nič novega in če je nekoč nekje od žrtvovane živali vidcu ostal najboljši del, danes to opravi bančna transakcija ali papirnati denar. Kdor pa zase trdi , da vidi, nosi del odgovornosti za dejanja tistega, komur bere. Toda čigav glas pravzaprav poslušajo ti vidci? Kdo prevaja zapis časa v podobe, ki jih potem oni prenesejo dalje? Oziroma, mogoče bi bilo bolje vprašati, kdo je zapisal usodo, ki jo zdaj jasnovidni razbirajo. Za Homerja je bila to Moira, ki je ob rojstvu človeku potegnila nit življenja, ter kasneje skrbela, da se izpolnjuje moč bogov. V Iliadi so se ji tudi olimpski bogovi morali pokoriti, čeprav so svojim priljubljenim junakom želeli nameniti drugačno zgodbo. Boginja usode se v Odiseji potroji in jo od tedaj srečujemo kot združbo treh sester, ki najdejo svojo pot tudi v kasnejšo kulturo na Apeninskem polotoku, kjer tri sestre poimenujejo Parcae. Tri boginje imajo svoja imena, toda osnovno ime božanstva izhaja iz besede za delež, saj boginja usode odmerja človeku življenje, ki ga v mitih predstavlja nit. Podobno se kaže Usoda tudi v mitologijah starih Germanov in Slovanov, ki je predvsem skozi pravljice in pripovedke dosegla naš čas. Boginja, oziroma boginje usode so vedno opisovane kot prednice, kjer ena nit življenja nasnuje, druga jo suka ter tretja prereže. V izročilu tako najpogosteje držijo oblast nad tremi življenjskimi obdobji, včasih pa prvi dve odmerjata srečo ter nesrečo in tretja določi konec. K otroku pridejo kmalu po rojstvu a so ljudem nevidne. Da bi se čim dlje zadržale v hiši in odmerile čim boljšo usodo, so jim ljudje postregli z vinom, pogačo in kruhom. V pravljicah je pogosto še oseba, ki zmore boginje slišati ali videti. Navadno je to pohabljen ali slep berač. Njegova napoved se sliši kot prerokba, ki se na koncu vedno izpolni.

Skupino štirih kipov, ki jih je Marjeta Medved postavila na vrt, sestavljajo tri celopostavne ženske figure in ena moška. Motiv, ki ga uprizarjajo je neposreden prikaz arhetipskega vzorca Rojenic in jasnovidnega berača. Zdi se, kot bi šlo za ilustracijo mitološke zgodbe, ki je pred nami v treh razsežnostih. Podobno je ponekod v navadi v adventnem času postavljanje jaslic. Prav primer motiva Kristusovega rojstva prihodom treh modrecev, ki prinašajo darove, je v krščanski mitologiji zelo podoben obisku poganskih Rojenic.Toda na postavitvi v vrtu bi moral biti vsaj še novorojeni otrok, da bi sploh lahko govorili o kaki konkretni zgodbi. V preteklosti je Marjeta Medved že ustvarila dela,ki so spominjala na (lutkovno) gledališče in tudi z vnosom lastnega telkesa povezala postavizev lesenih kipov s performativno tehniko, njeno telo pa so kasneje nadomestila telesa gledalcev. Tokratna postavitev v Vrtu pa se od tega nekoliko oddaljuje. Podobe štirih bitij imajo z ilustracijo skupno zgolj to, da nevidno naredijo vidno, gledališče pa se mogoče kaže v nenavadnih podrobnostih. Iz lipovega lesa iztesane figure še najbolj spominjajo na naivno, ljudsko umetnost. Ljudska umetnost pa je povezana z iskrenim verovanjem in njene podobe sovedno ikone. Za ikone pa je značilno, da arhetipsko bitje prenašajo neposredno in ne kot prispodobe. Rojenice so resnično tu, one, zares. Toda tu niso samo one, tu je tudi berač, ki je najpomembnejša vez med religijskimi bitji in zemeljsko resničnostjo. On je garant, da boginje res obstajajo, saj nam v besedi prenaša njihovo voljo. Izkušnja v Vrtu ima zato dve plati. Za nekatere so tu na ogled leseni kipi, ki spominjajo na bitja iz pravljic in ljudskih pripovedk. Prinašajo nekaj duha preteklosti v sedanjost z lahkotno igrivostjo, čeprav so figure ujete v volumnost hlodov, iz katerih so izluščene. Za tiste, ki pa resnično verjamejo, pa je to srečanje religiozna izkušnjain se bodo tam resnično srečali z boginjami. Mogoče bodo celo izvedeli, kaj so jim te ob rojstvu odmerile.

Vasja Nagy