Kipar |
|
Kipar uporablja umetniško tehniko, ki je jo človeštvo pozna že zelo dolgo. Zelo dolga je tudi diskusija, ki ustvarja deljena mnenja, o tem ali je kipar umetnik ali je le obrtnik. Gre za to, da kipar lahko ustvarja predmete, ki imajo samo estetsko vrednost in predmete, ki imajo samo uporabno vrednost. V primeru, da kipar ustvarja predmete, ki jih lahko uporabljamo v vsakdanjem življenju, potem lahko rečemo, da gre za kiparja kot obrtnika. Takrat, kadar kipar ustvarja predmete z izključno estetskimi vrednostmi, potem rečemo, da gre za umetnika. Sicer pa je zelo težavno to dvoje ločiti. Zlahka si lahko zamislimo, da kipar želi ustvariti predmet, ki bo samo funkcionalen, pa ima ne glede na njegov namen tudi določeno estetsko vrednost. Tako da je v tem primeru zelo težko ločiti funkcionalni in estetski vidik. Kipar lahko želi ustvariti kamniti stol v nekem parku, ki naj bi služil le za to, da bi sprehajalci na njem sedeli, pa se ne glede na njegov namen zgodi, da posamezniki ta stol vidijo kot umetniško delo. Kot velja za vsakega umetnika, tako tudi kipar nima pod popolnim nadzorom svojih stvaritev. Ali bo nek ustvarjeni predmet dojet kot umetniško delo ali pa samo kot uporabni predmet, je povsem odvisno le od pogleda opazovalcev. Podoben primer kot je ta, nastane, če pogledamo na zelo stare predmete. Razne antične posode za shranjevanje olja, so imele povečini uporabniški namen, danes pa jih številni razumejo kot prvovrstna umetniška dela. Sicer pa je kiparstvo kot tako zelo stara praksa umetniškega udejstvovanja. Najbolj stara kiparska stvaritev, ki jo človeštvo pozna, je vilendorfska Venera. Iz starogrških in rimskih časov so se ohranili številni kamniti in bronasti kipi, žal pa je veliko lesenih stvaritev odnesel zob časa. Kipar, ki je ustvarjal v srednjem veku, pa nam je že tako časovno blizu, da lahko danes opazujemo veliko njegovih kiparskih stvaritev na lesu. Kipar ima na razpolago številne tehnike, s pomočjo katerih se lahko loti svojega ustvarjanja. Sicer pa ločimo v osnovi dva postopka, ki se med seboj razlikujeta. Kipar lahko torej uporabi dve različni, nasprotujoči si tehniki. Prva tehnika je tista, na katero takoj pomislimo, če si v spomin prikličemo delo kiparja, in sicer gre za tehniko odvzemanja. S pomočjo te tehnike kipar odstranjuje material iz predmeta, ki še nima oblike in sicer z namenom, da bi predmet dobil specifično obliko. Primer takšne tehnike je npr. klesanje, pri čemer kipar skrbno odstranjuje npr. dele kamna, lesa, mavca ali kakšnega drugega materiala. Tehnika, ki je povsem nasprotna glede na prvo, pa je tehnika dodajanja. Tudi ta tehnika je splošno znana skorajda vsakemu, saj se je, vsaj v otroških letih, nedvomno z njo srečal tudi sam. Gre za uporabo materialov, kot so plastelin, vosek, mavec in glina, ki so dovolj prožni za to, da jih lahko oblikujemo in dodajamo na neko osnovo. Kipar je torej nekdo, ki se ukvarja s številnimi dejavnostmi in pri tem uporablja različne tehnike. Način umetniškega izražanja, ki ga uporablja kipar, je v človeški zgodovini prisoten že tisočletja, kar je trden dokaz za to, da nas bodo kiparske stvaritve spremljale še mnogo časa. |