Marjeta Medved
Kiparstvo |
|
Kiparstvo od prazgodovine do danes V likovni teoriji razločujemo tri glavne podzvrsti likovne umetnosti: slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo. Razvoj vseh teh podzvrsti lahko spremljamo skozi celotno zgodovino, saj prve znake človekovega umetniškega udejstvovanja najdemo že v prazgodovinskih jamah. Na področju kiparstva je najstarejša nam znana umetniška stvaritev Vilendorfska Venera. Neznani kipar je z njo predstavil žensko telo in poudaril ženske plodnostne atribute. Iz antičnih časov so se ohranili predvsem kamniti in bronasti kipi, iz srednjega veka pa je ohranjenih tudi mnogo lesenih kiparskih izdelkov. Renesanso so najbolj zaznamovali veličastne marmornate postave, v sodobni umetnosti pa skoraj ne najdemo materiala, ki ga kakšen kipar ne bi uporabil za svojo stvaritev. Kipar: umetnik ali obrtnik? Na področju kiparstva je mnogokrat težko razločiti med tem, kaj je prava umetniška stvaritev in kaj kiparstvo kot obrt. Je kipar umetnik ali obrtnik? Pri tej razločitvi se običajno opiramo na ločitev med uporabno in umetniško vrednostjo stvaritve. Če kipar oblikuje nek predmet zato, da bo ta služil vsakodnevnim človeškim potrebam, rečemo, da gre za obrtnika. Kipar kot umetnik pa je tisti, ki predmete oblikuje zavoljo njihove estetske in ne uporabne vrednosti. Težava pri tem razločevanju nastopi takrat, ko imamo opravka z uporabnimi predmeti, ki pa imajo tudi visoko umetniško oz. estetsko vrednost. Mnoge starogrške glinene posode so bile nedvomno ustvarjene zaradi vsakdanjih praktičnih potreb (naprimer za shranjevanje vina, olivnega olja, sadja ipd.), kljub temu pa jih uvrščamo med umetniške predmete zaradi posebnih načinov oblikovanja, izrezljavanja podob in metod peke, ki dajejo tem predmetom poseben čar. V splošnem je zato težko postaviti ostro ločnico pri odgovoru, ali je kipar umetnik ali obrtnik. Kiparske tehnike in vrste kiparskih izdelkov Različne postopke kiparjenja delimo najprej glede na osnovno tehniko postopka v dve skupini. Za tehnike odvzemanje (naprimer rezljanje ali klesanje) je značilno, da kipar ustvari kip s postopnim odstranjevanjem materiala iz prvotnega, še ne oblikovanega predmeta. Nasprotno pa pri tehnikah dodajanja kipar kip sestavlja z dodajanjem materiala, ki pa mora biti dovolj mehek in prožen za oblikovanje (naprimer glina, vosek, mavec, plastelin). Poleg teh osnovnih tehnik pa nekateri h kiparskim postopkom kot posebni tehnike prištevajo še konstruiranje (naprimer varjenje ali lepljenje različnih kosov v skupen izdelek) in tehniko vlivanja v kalupe (naprimer vlivanje brona, bakra ali drugih kovin). Prav tako je v delitev med tehnike odvzemanja in dodajanja težko umestiti torevtiko, tj. tehniko tolčenja različnih kovin, pri kateri kipar dejansko od osnovnega predmeta niti ne odvzema niti ne dodaja materiala. Kot v mnogih drugih strokah je tudi pri kiparstvu vse načine umetniškega udejstvovanja težko klasificirati in predalčkati po kalupih. Kipar lahko pri svojem delu uporablja najrazličnejša orodja in materiale, lahko izdeluje predmete z uporabno ali pa čisto estetsko vrednostjo. Kiparski izdelki so lahko tako majhni kot uhani ali pa velikani, ki presegajo 16m višine. Po večini o kiparskih izdelkih razmišljamo kot o samostojnih umetninah, mnogokrat pa igrajo tudi vlogo le dela druge celotne umetnine. Kipar lahko svoj pečat pusti v reliefu različnih vrat, stolpov in slavolokov ali pa njegova dela krasijo pročelja različnih arhitekturnih objektov. Za kiparstvo lahko tako rečemo, da je zelo raznovrsten način umetniškega ustvarjanja.  Oslovska sodba  Moose |