Razstave

Marjeta Medved

Akademska kiparka

Rojena 15.2.1982 v Ljubljani.

Diplomirala leta 2009 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer kiparstvo pri prof. Juriju Smoletu.

Članica Društva slovenskih likovnih umetnikov Ljubljana.

Samozaposlena v kulturi.

 

Samostojne razstave:

-2021 Koper,  Majski salon ZDSLU, Risba in kipi

-2021 Nurenberg Mittelfranken, Galerija BBK, Umetnost ujeta v prostor in Čas

-2020 Ministrstvo za zunanje zadeve,  Novi val/ New wave, stalna zbirka Ministrstva za zunanje zadeve

-2017 Ljubljana, Veselov vrt, ZDSLU, Večnost

-2017 Kranj, Layerjeva hiša, Rojenice, Čez drn in strn

-2016 Galerija ZDSLU, Zimski salon

-2016 Domžale, Galerija Domžale, Rojenice, rekle so brez ust, videle so z zaprtimi očmi

-2015 Dunaj, Slovenian Culture and Informatio Centre Korotan, IKONE DUŠE

-2014 Rožek, Beljak, Keltski muzej, Lesno kiparstvo, javna postavitev

-2013 Rožek, Beljak, Keltski muzej, Lesno kiparstvo, javna postavitev

-2013 Celovec, Galerija Mohorjeve založbe

-2012 Galerija-VRT ZDSLU, Kakor Tam tako Tu

Kustos razstave: Vasja Nagy

 

Skupinske razstave:

-2021 Galerija ZDSLU, Zimski salon 2021, Mali formati

-2016 Galerija ZDSLU, Zimski salon 2016

-2016 Ex-tempore Bled

-2016 Ex tempore Grožnjan

-2016 Ex-tempore Piran, Piran

-2016 razstava ob 150 letnici OŠ Šmartno pod Šmarno goro

-2015 Galerija Breg, Ljubljana, Prednovoletna razstava

-2015 Ex-tempore Piran, Piran

-2015 Galerija Breg, Ljubljana,Umetnost na ulici

-2015 Lokarjeva galerija, Ajdovščina ,Majski salon 2015, Zrak

-2014 cerkev sv.Simona, razstava jaslic

-2014 Galerija Breg, Ljubljana

-2014 Galerija DLUM, Maribor, Vabljeni mladi

-2014 Lokarjeva galerija, Ajdovščina, Majski salon 2014

-2014 Galerija Gospodarsko razstavišče, Ljubljana, Majski salon 2014

-2013 Galerija Apeiron, Izola, Accessus #2

-2013 Razstava jaslic, Štanjel

-2013 Galerija Taktil, Izola

-2012 Galerija ZDSLU, Ljubljana

-2012 Galerija Gospodarsko razstavišče, Ljubljana, Majski salon 2012

-2012 Galerija ZDSLU, Ljubljana, Razpoka v času

-2011 Galerija Imago Sloveniae, Ljubljana

-2011 Galerija ZDSLU, Ljubljana, Vizualna interpretacija realnosti

-2010 Galerija ZDSLU, Ljubljana

-2010 Artefatto,Candy world, Trst,Italija

-2010 Mestna galerija Ljubljana, Nagrada sklada Vordemberge-Gildewart 2010

-2010 Pretorska palača,Koper, 15 žensk za 15 let

-2009 Si Ti teater, Ljubljana, 15 žensk za 15 let

-2009 Artefatto, Luminessenze 2009, Trst, Italija

-2009 Ljubljanski grad, Ljubljana, Odprti prostor

-2008 Cerkev Sv.Roka,Piran, Jaslice v piranskih cerkvah posvečene Janezu Lenassiju

-2007 Ljubljanski grad, Peterokotni stolp,XVIII.kolonija diplomantov ALUO

-2007 Galerija Velenje, XVIII.kolonija diplomantov ALUO

-2007 revija Maska, Articulusparticularis

-2007 Galerija Kresija, Ljubljana, Četrti

-2006 Crossing Over 2006, FedericoII., Udine, Italija

-2005 Cerkev Sv. Jožefa, Ljubljana, postavitev jaslic

-2003 Slovensko mladinsko gledališče, Sneguljčica in sedem palčkov

 

Nagrade:

-2020 Novi val/New wave, stalna zbirka Ministrstva za zunanje zadeve, odkup del      Prehajanje, Čadrg, Ladje

-2016 odkup dela za stalno zbirko Galerije Domžale

-2016 ex- tempore Piran, Velika odkupna nagrada po izboru mednarodne strokovne žirije

-2014 Kulturna žepnina za samozaposlene v kulturi

-2010 Nominacija za nagrado sklada Vordemberge- Gildewart 2010

-2010 Priznanje za razstavo jaslic na Sveti Gori z mednarodno udeležbo

-2006 Nagrada Akademije za likovno umetnost in oblikovanje za posebne umetniške   dosežke

 

Bibliografija in pogovori:

-2016 Pogovor z Jurijem Smoletom, YouTube – Marjeta Medved, Rojenice, razstava, Galerija

Domžale 

-2012 Pogovor o razstavi Kakor Tam tako Tu, radio ARS

-2012 Atelje in umetniki, Aleksander Bassin, Tihomir Pinter

-2007 Maska, Umetnost v primežu izobraževanja,  Articulusparticularis

 

-vizualna podoba za pesem Drobni mali prstki v sodelovanju z Dare Kauričem.

Delavnice:

-2019 Naraven otrok, likovne delavnice za otroke

-2013 Etno Histeria, Gračišče, likovne delavnice za otroke

-2014 Center za usposabljanje Elvira Vatovec, Strunjan, likovne delavnice za otroke

 

Simpoziji:

-2013 Kiparski simpozij Breg pri Rožeku, Keltski muzej Celovec

-2014 Kiparski simpozij Breg pri Rožeku, Keltski muzej Celovec

 

Spremna besedila ob razstavah:

Z razstavo kipov in slik Marjete Medved se prestavljamo v tiste dele našega življenja, za katere vemo, da so se zgodili, ker smo bili zraven, pa se jih prav nič ne spomnimo.            Na videz eklektične podobe nas pritegnejo v svoji pokončni in povedni redkobesednosti: podobe molčijo in so zelo zaprte vase. Celo mižijo in hočejo pokriti vrat in grlo, da se tudi mrmranje v njih čim manj sliši. Starodavna in preprosta likovna govorica, ki naseljuje lesena telesa v naravni velikosti, je tista, ki mrmra usodo gledalca. Marjeta nas skozi svoje ponavljajoče se drevesne mantre odpelje v naš lasten mit, ki se je zares zgodil, a je mit postal, ker so Rojenice tako naredile.                                                                                        Rekle so brez ust, videle so z zaprtimi očmi.                                                                         Napovedale so pot in svetlobo, pa tudi grom, zbito zemljo in letenje; šepetaje so izrekle v les izklesane uroke, ko smo prvič zajeli naš skupen zrak in začutili veliko praznino prostora.   Marjetino kiparstvo je v vsem povezano z naravo; ne čuti potrebe po trajanju materiala v neskončnost, kar daje lipovini in drugemu lesu še dodatno človeško plat. Njeno klesanje ni luščenje figure, ampak dihanje z deblom. Kadar les pobarva, je vesela in ko ga prekrije s temnim lužilom , postane žena z ogrinjalom, ki vse od antike, v skritih kotih zgodb spremlja prizore na freskah, mozaikih ali slikah.                                                                                       Prav v slikah se njena povezanost z naravo utrdi: polja zemeljskih barv niza v ploskovit prostor, skozi katerega preseva modrina, ki je bila edina materija pred nastankom sveta. Oblike so take, kot jih v naravo naseli človek in ozadja so tisto, kar izrekajo Rojenice.             Negibnost Marjetinih kipov se popolnoma prekriva z življenjem drevesa ali počasnim spreminjanjem v naravi; meditiranju izklesanih figur se radi pridružimo, saj so tako mirne in negibne, da nam dolgi življenski lok drevesa postane nujen pobeg iz naglosti vsakdana.         So to napovedale Rojenice?                                                                                                      Ne, povedala je Marjeta.          

Jurij Smole, akademski kipar 

Galerija Domžale 2016, Rojenice

 

V upodabljajoči umetnosti avtor predmete in oblike nezavedno pogosto pretvarja v razne simbole in jim s tem pripisuje velik psihični pomen. Prepletenost zgodovine religije in umetnosti sega daleč nazaj in je sled, ki nam podrobno razkriva simbole, ki so že v preteklosti našim prednikom veliko pomenili. Politeistična staroslovenska mitologija, ki je sicer slabo raziskana, je bogata in prepolna bajeslovnih pravljičnih bitij, rojenic, sojenic, ajdov, zlatorogov…, ki jih zasledimo v ljudskih pripovedkah. Že uveljavljena kiparka mlajše generacije Marjeta Medved pri kiparjenju v zadnjem obdobju  posega prav po vsebinah iz te mitologije. Pri svojem delu obdeluje lesene klade, ki jim vkleše arhetipske podobe sejalke, ajdovske deklice ali koroške babice in drugih mitoloških oseb. Podobe in oblike prihajajo izpod avtoričine roke ter si podrejajo obliko lesa neposredno in neizprosno, kot bi izhajale iz umetničinega praspomina. Čutimo, da so del nje same in da se je na nek podzavesten način polaščajo ravno toliko, kot se ona sama polašča ustvarjenih skulptur. Oživljanje lesa moramo razumeti kot projekcijo bolj ali manj izrazite vsebine nezavednega v les, kot pradavno težnjo in umetničino prizadevanje po ohranjanju samoizraznosti materiala. Lesu pusti, da ob njeni likovni govorici spregovori vzporedno sam zase. Les je prvinski material in drevesa že sama v sebi in svoji notranjosti nosijo nekaj zgodb, ki jih avtorica na podlagi lastnega praspomina le še prikliče na plan, ko ob klesanju osnovnih oblik vpraska  v skulpture še rune svojih skrivnosti.                                                                                                Človek je že zgodaj poskusil pri oblikovanju kultnih predmetov in skulptur izraziti vse, kar je primarno začutil ob materialu, kot dušo ali duh kamna, gline ali lesa, čemur se je nato trudil dati prepoznavno obliko. Kipi, ki jih pred nas na ogled postavi Medvedova, so oblikovani tako, da ja ne bi bilo izničeno življenje lesa, ki je v osnovi živo bitje s svojo zgodbo samo po sebi. Pred nami je dvojno sporočilo, in sicer avtorice in njene interpretacije zgodbe, ki posega na področje kolektivne podzavesti ter njene prapovezanosti z bajeslovno staro mitologijo, in sporočilo drevesa samega, ki ga vidimo kot živo bitje s svojo lastno pripovedjo beremo, kaj nam sporoča, in v njem iščemo, kar nas zanima. Umetniki sami pogosto živijo v svetu, ki se precej razlikuje od našega vsakdana in ki ga tudi vidijo drugače, bolj poglobljeno kot drugi. Marjeta Medved živi za svojo umetnost in z njo. Ravno ta primarna prvinskost je tako drugačna in obenem tako dobrodošla, da nas umetnine, vse brez izjeme, potegnejo vase, v pravljični svet dobrosrčne, vendar nesrečne ajdovske deklice. Ne moremo se upreti, da ne postanemo čustveni udeleženci zgodbe, ki se odslikava v lesu. Pravljice prebujajo arhetipsko kakovost v naših dušah in dobro se je zavedati, da se nam to lahko zgodi ob skulpturah Marjete Medved.

Olga Butinar Čeh, umetnostna zgodovinarka

Ikone duše, Dunaj 2015

 

Rojenice so tako neločljivo povezane s človeškim življenjem, da se ne morem ločiti od misli o življenjskih skrivnostnih silah. Že dolgo, predolgo vrtim kemični svinčnik med prsti v upanju, da se mi vendarle porodi kak stavek, ki bo povedal kaj pomembnega, kaj bistvenega. Da se mi utrne vsaj metafora, s katero bom zajel iz literature, glasbe, filozofije ali drugih podob nakopičene misli in občutke, ki podpirajo in slikajo moj svet, toda venomer se le zatikam v istorečja in bolj ali manj omejene citate mož in žena, ki so to pot prehodili pred mano. Za trenutek se mi zazdi, da so nam vsem razkrite te skrivnosti skozi živo izkušnjo življenja in ni dosti drugače, če nekaj od tega znamo poimenovati z besedo ali sliko ali ne. Zato je bolje, da neham v prazno sukati pisalo in potegnem nit, ki že od davnine buri človekovo domišljijo, ko si poskuša predstavljati potek življenja bodisi svojega ali koga drugega .Duhovnikom, vračem in drugim jasnovidcem je človek pripisoval sposobnosti prestopanja praga očitnega in vzpostavljane stika z nevidnimi silami vesolja, z višjimi bitji, ki bivajo v drugačnih časovno-prostorskih razmerah. Ljudje so na jasnovidce naslavljali vprašanja, da bi dobili nasvet za svoje odločitve in dejanja v prihodnosti. Orakelj, orodje duhovnih, katerim so zaupana vprašanja, lahko prevzema različne oblike, le da je dovolj nedoločna, prazna in polna hkrati, da se iz nje lahko karkoli rodi. Enim pomaga šumenje reke ali krošnje drevesa, drugim presipanje peska, metanje kosti in brskanje po drobovini žrtvovane živali, tretjim bleščanje kristalne krogle ali čarobnega zrcala, da le utišajo žuborenje misli in le ena od njih prodre na površje.

Ne le v preteklosti, tudi danes se marsikdo prepusti vedeževalcem, ki trdijo, da zmorejo videti v preteklost in prihodnost. Prihodnost je vedno skrivnosten a hkrati privlačen privid in kadar nekdo vzbudi zaupanje ter vero v pravilnost interpretacije, zlahka nabere stranke, ki so pripravljene poslušati in plačati uslugo. Darovi za vidce niso nič novega in če je nekoč nekje od žrtvovane živali vidcu ostal najboljši del, danes to opravi bančna transakcija ali papirnati denar. Kdor pa zase trdi , da vidi, nosi del odgovornosti za dejanja tistega, komur bere. Toda čigav glas pravzaprav poslušajo ti vidci? Kdo prevaja zapis časa v podobe, ki jih potem oni prenesejo dalje? Oziroma, mogoče bi bilo bolje vprašati, kdo je zapisal usodo, ki jo zdaj jasnovidni razbirajo. Za Homerja je bila to Moira, ki je ob rojstvu človeku potegnila nit življenja, ter kasneje skrbela, da se izpolnjuje moč bogov. V Iliadi so se ji tudi olimpski bogovi morali pokoriti, čeprav so svojim priljubljenim junakom želeli nameniti drugačno zgodbo. Boginja usode se v Odiseji potroji in jo od tedaj srečujemo kot združbo treh sester, ki najdejo svojo pot tudi v kasnejšo kulturo na Apeninskem polotoku, kjer tri sestre poimenujejo Parcae. Tri boginje imajo svoja imena, toda osnovno ime božanstva izhaja iz besede za delež, saj boginja usode odmerja človeku življenje, ki ga v mitih predstavlja nit. Podobno se kaže Usoda tudi v mitologijah starih Germanov in Slovanov, ki je predvsem skozi pravljice in pripovedke dosegla naš čas. Boginja, oziroma boginje usode so vedno opisovane kot prednice, kjer ena nit življenja nasnuje, druga jo suka ter tretja prereže. V izročilu tako najpogosteje držijo oblast nad tremi življenjskimi obdobji, včasih pa prvi dve odmerjata srečo ter nesrečo in tretja določi konec. K otroku pridejo kmalu po rojstvu a so ljudem nevidne. Da bi se čim dlje zadržale v hiši in odmerile čim boljšo usodo, so jim ljudje postregli z vinom, pogačo in kruhom. V pravljicah je pogosto še oseba, ki zmore boginje slišati ali videti. Navadno je to pohabljen ali slep berač. Njegova napoved se sliši kot prerokba, ki se na koncu vedno izpolni.

Skupino štirih kipov, ki jih je Marjeta Medved postavila na vrt, sestavljajo tri celopostavne ženske figure in ena moška. Motiv, ki ga uprizarjajo je neposreden prikaz arhetipskega vzorca Rojenic in jasnovidnega berača. Zdi se, kot bi šlo za ilustracijo mitološke zgodbe, ki je pred nami v treh razsežnostih. Podobno je ponekod v navadi v adventnem času postavljanje jaslic. Prav primer motiva Kristusovega rojstva prihodom treh modrecev, ki prinašajo darove, je v krščanski mitologiji zelo podoben obisku poganskih Rojenic. Toda na postavitvi v vrtu bi moral biti vsaj še novorojeni otrok, da bi sploh lahko govorili o kaki konkretni zgodbi. V preteklosti je Marjeta Medved že ustvarila dela, ki so spominjala na (lutkovno) gledališče in tudi z vnosom lastnega telesa povezala postavitev lesenih kipov s performativno tehniko, njeno telo pa so kasneje nadomestila telesa gledalcev. Tokratna postavitev v Vrtu pa se od tega nekoliko oddaljuje. Podobe štirih bitij imajo z ilustracijo skupno zgolj to, da nevidno naredijo vidno, gledališče pa se mogoče kaže v nenavadnih podrobnostih. Iz lipovega lesa iztesane figure še najbolj spominjajo na naivno, ljudsko umetnost. Ljudska umetnost pa je povezana z iskrenim verovanjem in njene podobe so vedno ikone. Za ikone pa je značilno, da arhetipsko bitje prenašajo neposredno in ne kot prispodobe. Rojenice so resnično tu, one, zares. Toda tu niso samo one, tu je tudi berač, ki je najpomembnejša vez med religijskimi bitji in zemeljsko resničnostjo. On je garant, da boginje res obstajajo, saj nam v besedi prenaša njihovo voljo. Izkušnja v Vrtu ima zato dve plati. Za nekatere so tu na ogled leseni kipi, ki spominjajo na bitja iz pravljic in ljudskih pripovedk. Prinašajo nekaj duha preteklosti v sedanjost z lahkotno igrivostjo, čeprav so figure ujete v volumnost hlodov, iz katerih so izluščene. Za tiste, ki pa resnično verjamejo, pa je to srečanje religiozna izkušnja in se bodo tam resnično srečali z boginjami. Mogoče bodo celo izvedeli, kaj so jim te ob rojstvu odmerile.

Vasja Nagy

kustos razstave Kakor Tam tako Tu, Veselov vrt, Ljubljana 2012