Slikar

Slikar je bil v zgodovini vedno zelo kontroverzen lik, saj je bila njegova vloga v družbi izjemno vplivna. Nekateri interpreti, zlasti tisti, ki poudarjajo psihološki vidik umetnosti, trdijo, da se slikar ukvarja s t.i. sublimacijo. Človek naj bi bil pod vplivom različnih nagonov, ki jih družba prepoveduje in sankcionira. Slikar pa uspe te vidike kulture kot cenzorja zaobiti prav z umetniško stvaritvijo. V tem smislu pomeni sublimacija predvsem način, kako kulturno in družbeno nedopustne nagonske vzgibe predstaviti na umetniški način, ki pa je vselej dopusten. Tako naj bi slikar uspel z uporabo estetskih učinkov vse tisto, kar je nemoralno, izprijeno, zavrženo upodobiti na sprejemljiv način. Poleg tega je imel v zgodovini slika r vedno tudi vlogo ideološkega člena, spomnimo se na propagande iz nacističnih ali stalinističnih časov. Primerov kontroverzne vloge, ki jo je v zgodovini igral slikar, zagotovo ne primanjkuje in lahko bi jih naštevali v nedogled.

Gledano iz vidika umetnostne zgodovine, je zelo problematično določiti čas, ko je slikar naslikal svojo prvo umetnino. Strokovnjaki si pove večini delijo mnenje, da se je slikarstvo razvilo najprej kot stensko slikarstvo. Pračlovek je v svojih domovanjih, ki so se nahajala v votlinah, upodabljal različne živali in orodja iz svojega časa. Stensko slikarstvo je bilo značilno tudi za stare rimske čase, ko je slikar poslikaval stene uglednih in premožnih mestnih veljakov. V srednjem veku pa se stensko slikarstvo največ uporablja za poslikave sten v cerkvah. Osnovni namen rabe barv in likov v času srednjega veka, je služil temu, da je slikar svojemu občinstvo sporočal simbolne pomene, ki so bili povezani z moralnimi nauki. Tako je imelo slikarstvo vlogo, da moralno osvešča in vzgaja človeka, ki sliko opazuje.

Danes je skorajda vsakemu samoumevno to, da je slikar umetnik, vendar pa to zanj ni veljalo od vedno. Status umetnika je slikar pridobil šele v času renesanse. Pred tem je bil slikar v družbi dojet kot obrtnik, ki je bil sposoben izvajanja določenih ročnih spretnosti. Iz tega ozira se ni bistveno razlikoval od mizarja, tesarja, krojača in drugih obrtniških poklicev, ki so ustvarjali uporabne predmete, namenjene za vsakodnevno rabo.

Umetniško obdobje, ki sledi po renesansi, je realizem. Slikar je v tem času bil izjemno družbeno angažirana oseba, saj je poglavitni namen umetniškega ustvarjanja slikati krute razmere v času industrializacije in življenja na kmetijah. Če gremo s klasifikacijo dalje, je realizmu sledil še ekspresionizem. Nato je v 20. stoletju zopet napočil čas, ko je slikar postal osrednji družbeni lik. Pojavilo se je t.i. manifestno slikarstvo. Povsem nekaj normalnega je, da se slikar iz tega umetniškega obdobja nahaja tudi v našem stanovanju. Začetnik kubizma, Pablo Picasso ima na milijone replik, ki krasijo naše stanovanje, podobno pa velja tudi za nadrealista Salvadorja Dalija.

Človek se je torej v njegovi poznani zgodovini vedno srečeval s slikarstvom. Slikar je odigral ključno vlogo pri razvoju naše civilizacije, tako pozitivno kot tudi negativno. Njegov vpliv je zelo širok: slikar je imel osrednjo vlogo pri širjenju religioznih naukov, kakor tudi pri širjenju političnih idej. In še danes ima slikar bistveni vpliv na razvoj družbe, v to se lahko prepričamo, če pogledamo v vsakdanje medije.