Marjeta Medved
Slikarstvo |
|
Slikarstvo je ena najbolj prepoznavnih umetniških praks in načinov izražanja. Zanjo je značilna uporaba barv in črt za ustvarjanje podob, ki lahko predstavljajo predmete, dogodke, osebe ali pa izražajo čustva, prepričanja in pojme na bolj abstrakten način. Slikarsko dejavnost lahko klasificiramo na različne načine. Glede na podlago, ki jo slikar uporablja, lahko ločimo med premičnimi slikarskimi umetninami (slikanje na platno, les, tekstil ipd.) in med nepremičnimi slikami (od fresk oz. stenskih poslikav, vitražov oz. poslikav večjih steklenih površin do jamskih slik, ki so najstarejše priče slikarskega udejstvovanja, do sodobnih grafitov). Prav tako so se skozi zgodovino spreminjale barve in sredstva namenjena slikanju. Danes lahko slikar izbira med najrazličnejšimi sredstvi; od oljnatih, voščenih in akrilnih barv do oglja in sipinega črnila. Glede na naslikani predmet oz. motiv pa v slikarstvu ločimo: tihožitja, krajine, portrete, abstraktne motive itd. Iz ozira zgodovine umetnosti ni možno povsem natančno določiti, kdaj se je slikarstvo uveljavilo kot samostojna umetnina. Danes si ob besedah »slika« in »slikar« predstavljamo predvsem premično umetnino na platnu in njenega avtorja. V preteklosti se je slikarstvo razvijalo predvsem kot stensko slikarstvo, ki je krasilo prazgodovinske jame, domove premožnih Rimljanov in stene srednjeveških cerkva. Zanimivo je, da se slikar kot umetnik pojavi šele v času renesanse. Od takrat dalje nam je tudi poznanih največ premičnih slik, čeprav je stensko slikarstvo še naprej vztrajno krasilo vsak pomembnejši objekt. Renesansa pa nedvomno pomeni pomemben prelom v zgodovini slikarstva. Slikar je bil namreč pred tem časom obravnavan kot obrtnik in šele z renesanso dobi slikar ta pomemben status umetnika kot posebno nadarjenega in kreativnega človeka. V renesansi se začnejo tudi prvič uveljavljati velike slikarske teorije; eden izmed pomembnejših traktatov o slikarstvu je v tem času napisal veliki znanstvenik, izumitelj in slikar Leonardo da Vinci. Renesančni slikarji so se tako izurili v tehnikah ustvarjanja prostora prek principov perspektive, kot sta naprimer principa razmerja med velikostjo in svetlostjo predmeta v odnosu do njegove oddaljenosti. Čeprav renesansa iz vidika slikarskih tehnik pomeni veliki prelom v zgodovini slikarstva, pa ne gre spregledati, da je srednjeveški slikar barve in dimenzije predmetov uporabljal za namene, drugačne od ustvarjanja perspektive. Slikar je namreč v srednjem veku z velikostjo, barvo in obliko predmetov ali ljudi ponazarjal predvsem simbolične pomene, ki so pripovedovali moralne nauke in zgodbe. Po renesansi pa so slikarji pri svojem delu postajali vse bolj svobodni in kreativni. V slikarstvu so se postopoma pričele v večji meri uveljavljati slikarski programi in tako lahko predvsem od konca 18. stoletja dalje sledimo različnim gibanjem. Realizem je tako prikazoval trdno in naporno življenje industrijskih in kmečkih delavcev. Romantični slikar pa je od tega sveta želel uteči v svet sanj, v veličastne kraje ali zapeljivi orient. Sledil je svojstven slog impresionistični slikarjev, kasneje pa divje barve in oblike, značilne za ekspresionizem. V 20. stoletju pa smo priče vse večjemu številu slikarskih manifestov in vse bolj drznim slogom in tehnikam. Veliki slikar Pablo Picasso velja za začetnika kubizma, Salvador Dali je najbolj prepoznaven slikar nadrealizma. V sredini stoletja pa so se pričele pojavljati prve povsem abstraktne slike, ki niso več vsebovale nobenih figuralike. Te pomenijo zopet nek nov prelom, ki odpira novo slikarsko ero.  |