akademska kiparka
Pri svojem delu uporabljam materiale, ki me privabljajo s svojimi formalnimi in vsebinskimi možnostmi kiparske obdelave, odkriti in v skulpturi izraziti čimbolj temeljne vzorce sveta. Pri delu poskušam spoznati osnovne značilnosti, lastnosti in načine oblikovanja materiala. Materiali, ki jih uporabljam omogočajo večplastno likovno govorico, iskanje odnosa med masivnostjo in skeletno strukturo, postavitev v prostor ali na prosto. Uporabljam likovni jezik, ki je poenostavljen in blizu človekovemu najbolj prvobitnemu razumevanju obstoja nasploh. Ideje pridejo spontano in iz enega projekta do drugega, od žiraf, oslov, losa, ovc, do različnih strojev. Povezujejo jih živali in humoren pristop prikazovanja sveta. Zaznamovani so z neko zgodbo, neko izkušnjo, simboliko, ki jo razpoznavam kot obče arhetipe v umetnosti. Človekovo zgodovino in njen smisel znova odkrivam v simbolnih podobah, ki so preživele človeka. Svet prevajam v likovne znake in simbole, likovni jezik. Likovni znaki so vedno materialni znaki, ki so čutno dostopni, so del sveta, niso kot znaki oni sami, vedno stojijo za nečim, kar ni prisotno. So simboli, so označevalci nečesa drugega, ne sebe. Danes se ti simboli zdijo tako tuji in stari, da so nerazumljivi. V svojem kiparstvu uporabljam tudi barve, ki so sporočila, podpora obliki, dopolnjujejo njeno likovno vsebino in ji poudarijo psihofizično in čustveno izraznost. S pomočjo barve posredujem določene misli. To vzpostavlja novo realnost.. V ponovnem odkrivanju znaka kot arhetipa in kot posledico doživete izkušnje, spoznanja, želim posegati v stvarnost na čim bolj prikrit, skrivnosten način. Znano povezujem z neizmernim neznanim, bodisi da odkrivam temeljne arhetipe človekove osebnosti ali pa tokove življenja in stvarnosti. Po intuiciji prenašam spoznane zakonitosti v neobdelan material. Pri tem izzovem posebne občutke čutnega zadovoljstva ob stiku z nečim pozabljenim, zastrtim, oddaljenim, a vendar tako znanim vedno prisotnim, nepozabnim. To je kakor spomin na otroštvo, nekaj, kar je večno v nas, neka preteklost. Vzbujanje navidez novih neznanih skrivnostnih občutkov je zgolj prebujanje večnosti. V kiparski formi obstajajo neki večni zapisi, temeljni vzorci, ki vzbujajo neizpovedljivo. Gre za iskanje in odkrivanje praizvirov, prvin, v lastnem doživljanju stvarnosti. Ustvarjam nekje na sredini med osebnim, čutnim in nezavednim ter postavljenosti v čas. Svet občutim kot izjemno zapleten in zato iščem enostavnost. Iščem enostavne razlage in vzorce, ki bi mi omogočili razumevanje sveta tako naravnega, kakor tistega, ki ga je ustvaril človek. Pri svojem upodabljanju živali personificiram, izpostavljam določene lastnosti na humoren način, kar pa je obenem iskanje resnice.
Marjeta Medved, rojena 1982 v Ljubljani, diplomirala iz kiparstva leta 2009 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Članica Društva slovenskih likovnih umetnikov Ljubljana.
Instagram: