Razstave

Marjeta Medved

Akademska kiparka

Rojena 15.2.1982 v Ljubljani.

Diplomirala leta 2009 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer kiparstvo pri prof. Juriju Smoletu.

Članica Društva slovenskih likovnih umetnikov Ljubljana.

Samozaposlena v kulturi.

 

Samostojne razstave:

 

-2020 Ministrstvo za zunanje zadeve,  Novi val/ New wave, stalna zbirka Ministrstva za         zunanje zadeve

-2017 Ljubljana, Veselov vrt, ZDSLU, Večnost

-2017 Kranj, Layerjeva hiša, Rojenice, Čez drn in strn

-2016 Domžale, Galerija Domžale, Rojenice, rekle so brez ust, videle so z zaprtimi očmi

-2015 Dunaj, Slovenian Culture and Informatio Centre Korotan, IKONE DUŠE

-2014 Rožek, Beljak, Keltski muzej, Lesno kiparstvo, javna postavitev

-2013 Rožek, Beljak, Keltski muzej, Lesno kiparstvo, javna postavitev

-2013 Celovec, Galerija Mohorjeve založbe

-2012 Galerija-VRT ZDSLU, Kakor Tam tako Tu

Kustos razstave: Vasja Nagy

 

Skupinske razstave:

-2022 Feste di Mefite, Sant Agapite, Italy

-2022 Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec-Keramika v Sloveniji 2005-2022

-2022 Keramika v Sloveniji-Ceramics in Slovenia: 2005-2022, Gorenjski muzej Kranj, Kranj

-2022 Ex-Tempore Piran, Piran

-2022 Galerija ZDSLU, Majski salon 2022-MODRA ČRTA: od renesanse do novih medijev

-2021 Galerija ZDSLU, Zi-2021 Nurenberg Mittelfranken, Galerija BBK, Umetnost ujeta v   prostor in Čas

-2021 Zimski salon 2021, Mali formati ZDSLU

-2021 Koper,  Majski salon ZDSLU, Risba in kipi

-2016 Galerija ZDSLU, Zimski salon 2016

-2016 Ex-tempore Bled

-2016 Ex tempore Grožnjan

-2016 Ex-tempore Piran, Piran

-2016 razstava ob 150 letnici OŠ Šmartno pod Šmarno goro

-2015 Galerija Breg, Ljubljana, Prednovoletna razstava

-2015 Ex-tempore Piran, Piran

-2015 Galerija Breg, Ljubljana,Umetnost na ulici

-2015 Lokarjeva galerija, Ajdovščina ,Majski salon 2015, Zrak

-2014 cerkev sv.Simona, razstava jaslic

-2014 Galerija Breg, Ljubljana

-2014 Galerija DLUM, Maribor, Vabljeni mladi

-2014 Lokarjeva galerija, Ajdovščina, Majski salon 2014

-2014 Galerija Gospodarsko razstavišče, Ljubljana, Majski salon 2014

-2013 Galerija Apeiron, Izola, Accessus #2

-2013 Razstava jaslic, Štanjel

-2013 Galerija Taktil, Izola

-2012 Galerija ZDSLU, Ljubljana

-2012 Galerija Gospodarsko razstavišče, Ljubljana, Majski salon 2012

-2012 Galerija ZDSLU, Ljubljana, Razpoka v času

-2011 Galerija Imago Sloveniae, Ljubljana

-2011 Galerija ZDSLU, Ljubljana, Vizualna interpretacija realnosti

-2010 Galerija ZDSLU, Ljubljana

-2010 Artefatto,Candy world, Trst,Italija

-2010 Mestna galerija Ljubljana, Nagrada sklada Vordemberge-Gildewart 2010

-2010 Pretorska palača,Koper, 15 žensk za 15 let

-2009 Si Ti teater, Ljubljana, 15 žensk za 15 let

-2009 Artefatto, Luminessenze 2009, Trst, Italija

-2009 Ljubljanski grad, Ljubljana, Odprti prostor

-2008 Cerkev Sv.Roka,Piran, Jaslice v piranskih cerkvah posvečene Janezu Lenassiju

-2007 Ljubljanski grad, Peterokotni stolp,XVIII.kolonija diplomantov ALUO

-2007 Galerija Velenje, XVIII.kolonija diplomantov ALUO

-2007 revija Maska, Articulusparticularis

-2007 Galerija Kresija, Ljubljana, Četrti

-2006 Crossing Over 2006, FedericoII., Udine, Italija

-2005 Cerkev Sv. Jožefa, Ljubljana, postavitev jaslic

-2003 Slovensko mladinsko gledališče, Sneguljčica in sedem palčkov

 

Nagrade:

-2020 Novi val/New wave, stalna zbirka Ministrstva za zunanje zadeve, odkup del      Prehajanje, Čadrg, Ladje

-2016 odkup dela za stalno zbirko Galerije Domžale

-2016 ex- tempore Piran, Velika odkupna nagrada po izboru mednarodne strokovne žirije

-2014 Kulturna žepnina za samozaposlene v kulturi

-2010 Nominacija za nagrado sklada Vordemberge- Gildewart 2010

-2010 Priznanje za razstavo jaslic na Sveti Gori z mednarodno udeležbo

-2006 Nagrada Akademije za likovno umetnost in oblikovanje za posebne umetniške   dosežke

 

Bibliografija in pogovori:

-2016 Pogovor z Jurijem Smoletom, YouTube – Marjeta Medved, Rojenice, razstava, Galerija

Domžale 

-2012 Pogovor o razstavi Kakor Tam tako Tu, radio ARS

-2012 Atelje in umetniki, Aleksander Bassin, Tihomir Pinter

-2007 Maska, Umetnost v primežu izobraževanja,  Articulusparticularis

 

-vizualna podoba za pesem Drobni mali prstki v sodelovanju z Dare Kauričem.

Delavnice:

-2019 Naraven otrok, likovne delavnice za otroke

-2013 Etno Histeria, Gračišče, likovne delavnice za otroke

-2014 Center za usposabljanje Elvira Vatovec, Strunjan, likovne delavnice za otroke

 

Simpoziji:

-2013 Kiparski simpozij Breg pri Rožeku, Keltski muzej Celovec

-2014 Kiparski simpozij Breg pri Rožeku, Keltski muzej Celovec

 

Spremna besedila ob razstavah:

–Marjeta Medved se vztrajno ukvarja s tradicionalnimi kiparskimi tehnikami, ki jih razvija za sodobno dojemanje. Posebej poglobljeno raziskuje ustvarjanje v raznih vrstah lesa. Njen osebni slog lahko razberemo že v starejših delih, vendar ga venomer izpopolnjuje, ter z rahlimi spremembami prilagaja vsebini, ki je del raziskovalnega procesa avtorice. Njeno delo je v tesni navezi z bogato politeistično staroslovensko mitologijo, polno bajeslovnih čarobnih bitij, Rojenic, Sojenic, Ajdov, Zlatorogov…Izrazito se posveča ohranjanju mitoloških tradicij, rada sledi svetu narave, vsemu pa pogosto prida še kanček humornosti in mladostne svežine. Likovni način izražanja je oseben, subtilen, nežen, a hkrati univerzalen in neposreden. S klasično ročno  obdelanimi lesenimi kladami, iz katerih se rojevajo pravljične skulpture, odločno sledi lastni likovni govorici. Ustvarja v lastnem hermetičnem načinu izražanja in ne zlorablja raznih teorij in trendov za svoj raison d`etre. Njeno delo je prežeto z optimističnim razumevanjem družbe in človeka kot dela narave in je z izvirnim avtentičnim pristopom povezana s širšim družbenim zavedanjem ter z interpretativnim duhom pretvorjeno v močno izpovedno podobo. Avtorica se vpisuje med mlade slovenske umetnice in umetnike, ki našo likovno produkcijo postavljajo na visoko, mednarodno primerljivo raven.     Marjeta Medved je diplomirala leta 2009 na ALUO iz kiparstva pri prof. Juriju Smoletu. Razstavljala na mnogih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Prejemnica več nagrad in priznanj. Med njimi Dunaj 2015-Ikone duše, 2016 galerija Domžale-Rojenice, 2017 galerija ZDSLU Večnost, velika nagrada Ex-tempora Piran, priznanje ALUO za posebne dosežke, nominacija sklada Vordemberge-Gildewart, odkup del Ministrstva za zunanje zadeve Novi val,2020.Deluje na področju kiparstva, slikarstva, ilustracije in restavratorstva. Živi in ustvarja v Ljubljani in na Tolminskem.

Majski salon 2021/risba in kip

 

–Marjeto Medved, kiparko mlajše generacije, zanima realnost, ki je del nas, skrita kot neka občečloveška zgodba ali izkušnja v naši podzavesti. Medij kiparstva ji predstavlja odkrivanje na videz novih neznanih skrivnostnih občutkov, ki so zgolj prebujanje večnosti. Gre za iskanje in odkrivanje praizvirov v lastnem doživljanju stvarnosti. Ustvarja nekje na sredini med osebnim, čutnim in nezavednim ter postavljenostjo v čas.                                                 Kiparska postavitev Večnost v urbanem naravnem okolju v zeleni galeriji Veselov vrt je sestavljena iz skupine lesenih celopostavnih figur v naravni velikosti. Motiv, ki ga uprizarjajo, je neposredni prikaz arhetipskega vzorca prednic. Kipi so pokončni, molčeči in potegnjeni vase, kar z mižečim izrazom še stopnjujejo. Lesena telesa, ki delujejo sloka in razpotegnjena, upodabljajo ženske figure. Nekatera nosijo nosečniške trebuhe, s čimer poosebljajo rojstvo življenja. Postavljena so v naravno okolje iz naravnega materiala. Znanje oblikovanja je umetnica gradila skozi spoznavanje osnovnih značilnosti in načinov, ki ji ga ponuja material. Njegova uporaba je tako povezana s formalnimi in vsebinskimi možnostmi. Dojemanje sveta je prevedeno v enostavno likovno govorico, ki izhaja iz človekovega prvobitnega razumevanja lastnega obstoja.                                                                               Kiparsko razmišljanje Marjete Medved je avtorsko in subjektivno. Prehaja med različnimi disciplinami in znanji, med racionalnim, fizičnim in senzualnim. Svet materialne zunanjosti ponavadi ves čas predstavlja ne-skrit odsev nezavednega zunaj. Na isti način kiparka prebija opno med notranjim in zunanjim dojemanjem realnega, ki transcendira bivanje v tem ali onem svetu. Pri oblikovanju kiparskega materiala neprestano gradi spoštljiv odnos do neposrednega stika z naravo skozi proces oblikovanja materije, ki ji predstavlja neko primarno dojemanje prostora in časa.                                                                                        Večnost je večna tema. Figure, ki to poosebljajo, v sebi nosijo večnost krogotoka življenja. Kipi nas odpeljejo v čas, ki ga še nismo ponotranjili in smo v sebi nosili občutek večnosti. Ta mine, ko se začnemo zavedati svoje minljivosti.                                                                        Marjeta Medved kiparskega izražanja ne uporablja za umik v absolutno subjektivnost, saj se zaveda, da kot subjekti nismo izolirani, temveč bivamo v določenem zgodovinskem okviru. Ne gre za odmaknjenost od sveta, ampak spremembo videnja. Stvari preprosto vidi drugače. Zato ustvarja lastno resnico, utemeljeno na pred-eksistirajočem čutenju

Jadranka Plut, kuratorka

Galerija Veselov vrt, Ljubljana 2017, Večnost

 

–Z razstavo kipov in slik Marjete Medved se prestavljamo v tiste dele našega življenja, za katere vemo, da so se zgodili, ker smo bili zraven, pa se jih prav nič ne spomnimo.            Na videz eklektične podobe nas pritegnejo v svoji pokončni in povedni redkobesednosti: podobe molčijo in so zelo zaprte vase. Celo mižijo in hočejo pokriti vrat in grlo, da se tudi mrmranje v njih čim manj sliši. Starodavna in preprosta likovna govorica, ki naseljuje lesena telesa v naravni velikosti, je tista, ki mrmra usodo gledalca. Marjeta nas skozi svoje ponavljajoče se drevesne mantre odpelje v naš lasten mit, ki se je zares zgodil, a je mit postal, ker so Rojenice tako naredile.                                                                                        Rekle so brez ust, videle so z zaprtimi očmi.                                                                         Napovedale so pot in svetlobo, pa tudi grom, zbito zemljo in letenje; šepetaje so izrekle v les izklesane uroke, ko smo prvič zajeli naš skupen zrak in začutili veliko praznino prostora.   Marjetino kiparstvo je v vsem povezano z naravo; ne čuti potrebe po trajanju materiala v neskončnost, kar daje lipovini in drugemu lesu še dodatno človeško plat. Njeno klesanje ni luščenje figure, ampak dihanje z deblom. Kadar les pobarva, je vesela in ko ga prekrije s temnim lužilom , postane žena z ogrinjalom, ki vse od antike, v skritih kotih zgodb spremlja prizore na freskah, mozaikih ali slikah.                                                                                       Prav v slikah se njena povezanost z naravo utrdi: polja zemeljskih barv niza v ploskovit prostor, skozi katerega preseva modrina, ki je bila edina materija pred nastankom sveta. Oblike so take, kot jih v naravo naseli človek in ozadja so tisto, kar izrekajo Rojenice.             Negibnost Marjetinih kipov se popolnoma prekriva z življenjem drevesa ali počasnim spreminjanjem v naravi; meditiranju izklesanih figur se radi pridružimo, saj so tako mirne in negibne, da nam dolgi življenski lok drevesa postane nujen pobeg iz naglosti vsakdana.         So to napovedale Rojenice?                                                                                                      Ne, povedala je Marjeta.          

Jurij Smole, akademski kipar 

Galerija Domžale 2016, Rojenice

 

–V upodabljajoči umetnosti avtor predmete in oblike nezavedno pogosto pretvarja v razne simbole in jim s tem pripisuje velik psihični pomen. Prepletenost zgodovine religije in umetnosti sega daleč nazaj in je sled, ki nam podrobno razkriva simbole, ki so že v preteklosti našim prednikom veliko pomenili. Politeistična staroslovenska mitologija, ki je sicer slabo raziskana, je bogata in prepolna bajeslovnih pravljičnih bitij, rojenic, sojenic, ajdov, zlatorogov…, ki jih zasledimo v ljudskih pripovedkah. Že uveljavljena kiparka mlajše generacije Marjeta Medved pri kiparjenju v zadnjem obdobju  posega prav po vsebinah iz te mitologije. Pri svojem delu obdeluje lesene klade, ki jim vkleše arhetipske podobe sejalke, ajdovske deklice ali koroške babice in drugih mitoloških oseb. Podobe in oblike prihajajo izpod avtoričine roke ter si podrejajo obliko lesa neposredno in neizprosno, kot bi izhajale iz umetničinega praspomina. Čutimo, da so del nje same in da se je na nek podzavesten način polaščajo ravno toliko, kot se ona sama polašča ustvarjenih skulptur. Oživljanje lesa moramo razumeti kot projekcijo bolj ali manj izrazite vsebine nezavednega v les, kot pradavno težnjo in umetničino prizadevanje po ohranjanju samoizraznosti materiala. Lesu pusti, da ob njeni likovni govorici spregovori vzporedno sam zase. Les je prvinski material in drevesa že sama v sebi in svoji notranjosti nosijo nekaj zgodb, ki jih avtorica na podlagi lastnega praspomina le še prikliče na plan, ko ob klesanju osnovnih oblik vpraska  v skulpture še rune svojih skrivnosti.                                                                                                Človek je že zgodaj poskusil pri oblikovanju kultnih predmetov in skulptur izraziti vse, kar je primarno začutil ob materialu, kot dušo ali duh kamna, gline ali lesa, čemur se je nato trudil dati prepoznavno obliko. Kipi, ki jih pred nas na ogled postavi Medvedova, so oblikovani tako, da ja ne bi bilo izničeno življenje lesa, ki je v osnovi živo bitje s svojo zgodbo samo po sebi. Pred nami je dvojno sporočilo, in sicer avtorice in njene interpretacije zgodbe, ki posega na področje kolektivne podzavesti ter njene prapovezanosti z bajeslovno staro mitologijo, in sporočilo drevesa samega, ki ga vidimo kot živo bitje s svojo lastno pripovedjo beremo, kaj nam sporoča, in v njem iščemo, kar nas zanima. Umetniki sami pogosto živijo v svetu, ki se precej razlikuje od našega vsakdana in ki ga tudi vidijo drugače, bolj poglobljeno kot drugi. Marjeta Medved živi za svojo umetnost in z njo. Ravno ta primarna prvinskost je tako drugačna in obenem tako dobrodošla, da nas umetnine, vse brez izjeme, potegnejo vase, v pravljični svet dobrosrčne, vendar nesrečne ajdovske deklice. Ne moremo se upreti, da ne postanemo čustveni udeleženci zgodbe, ki se odslikava v lesu. Pravljice prebujajo arhetipsko kakovost v naših dušah in dobro se je zavedati, da se nam to lahko zgodi ob skulpturah Marjete Medved.

Olga Butinar Čeh, umetnostna zgodovinarka

Ikone duše, Dunaj 2015

 

“Ikone duše” je naslov razstave, ki so jo 14. januarja odprli v slovenskem kulturnem centru Korotan na Dunaju. Do 6. februarja so na ogled likovna dela dveh mlajših umetnic, Marjete Medved in Katje Smerdu iz Slovenije. Prireditev na Dunaju je sopripravilnekdaj vodja Mohorjeve založbe v Celovcu dipl. ing. Franc Kattnig, saj sta se obe slovenski umetnici že uveljavili tudi na Koroškem. Uspešno sta sodelovali na Dnevih lesnih kiparjev v Keltskem muzeju na Bregu pri Rožeku in izbor svojih del razstavili v Mohorjevi hiši v Celovcu.               Leta 1982 rojena akademska kiparka Marjeta Medved se v dunajskem Korotanu predstavlja z različnimi skulpturami, ki jih oblikuje iz prvinskega materiala, iz drevesnih debel in klad, ki jih najde v gozdu. Zanima jo stara pravoslovenska in pravoslovanska mitologija, ki je sicer še vedno slabo raziskana, vendar se z njo lahko seznanimo v različnih slovenskih pravljicah in pripovedkah.                                                                                                                           Umetnica vkleše v večje in manjše lesene klade podobe različnih mitoloških bitij, vodnih vil, rojenic in sojenic, ajdov, zlatorogov in sejalk. Zdi se, da živi les živega gozda s pomočjo spretnih umetničinih rok zaživi v novi arhetipski obliki, ki oživlja spomin na davno slovensko preteklost. Svoje lesene skulpture kiparka na poseben način dodatno pobarva s toplino zemeljskih barv in s tem ekspresivno poveča učinek posameznih figur.                                    Umetnostna zgodovinarka Olga Butinar Čeh poudarja v informativni zloženki, ki je izšla vzporedno ob dunajski razstavi, da so podobe in oblike, ki prihajajo izpod avtoričine roke del nje same in da se je na nek podzavesten način polaščajo ravno toliko, kot se ona sama polašča ustvarjenih skulptur.                                                                                                       Ob pogledu na Bakreno rojenico ali Zlatorogovo deklico, ki s svojo pravljično nežnostjo in tiho žalostno zamišljenostjo pritegneta pozornost obiskovalca, na poseben način zaživi arhaično sporočilo, ki ga je kiparka vrezala v les. Zdi se, kot da nenadoma postanemo tudi sami čustveni udeleženci arhetipične zgodbe, ki se pred našimi očmi dogaja v umetelno preoblikovanem lesu.                                                                                                                  Marjeto Medved, ki je leta 2008 diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, zanima pri oblikovanju posameznih del iz lesa še posebej razpon med masivnostjo materiala in skeletno strukturo. Znano skuša na intuitiven način povezati z neznanim, ki ga velikokrat zaslutimo samo podzavestno.                                                          V današnjem času, ki ljubi spomenike iz marmorja in brona, velja les za nekaj manj pomembnega. Leseni kipi Marjete Medved nas prepričajo o prav nasprotnem. Umetnine iz lesa nas pritegnejo s svojo naravno prvinsko izrazitostjo, ki med drugim zaživi v podobi kiparkine dobrosrčne in vseeno nesrečne ajdovske deklice. Istočasno obujajo lesene skulpture Marjete Medved spomin na gozd in njegova drevesa, ki v tisočerih oblikah pripovedujejo na tisoče naravnih drevesnih zgodb. Drevesa, ki so jih naši predniki častili kot božanska bitja, so jim narekovala predstave o skrivnostnih meta- razsežnostih življenja.         Neka legenda pripoveduje, da se je ob velikem zgornjekoroškem jezeru pri nekdanjem benediktinskem samostanu in cerkvi v Millstattu pred pokristjanjenjem naših prednikov nahajalo veliko pogansko svetišče s tisočimi lesenimi kipi božanskih bitij, bogov, polbogov in drugih malikov, ki so jih pometali ob spreobrnjenju v vodo. Spomin na teh tisoč kipov naj bi bil še danes ohranjen v baje iz latinščine izvirajočem imenu kraja, ki s svojimi kulturnimi značilnostmi in pokrajinskimi lepotami privablja obiskovalce od blizu in daleč.

Lev Detela, RAI- Radiotelevisione Italiana- Radio Trst, januar 2015

 

–Rojenice so tako neločljivo povezane s človeškim življenjem, da se ne morem ločiti od misli o življenjskih skrivnostnih silah. Že dolgo, predolgo vrtim kemični svinčnik med prsti v upanju, da se mi vendarle porodi kak stavek, ki bo povedal kaj pomembnega, kaj bistvenega. Da se mi utrne vsaj metafora, s katero bom zajel iz literature, glasbe, filozofije ali drugih podob nakopičene misli in občutke, ki podpirajo in slikajo moj svet, toda venomer se le zatikam v istorečja in bolj ali manj omejene citate mož in žena, ki so to pot prehodili pred mano. Za trenutek se mi zazdi, da so nam vsem razkrite te skrivnosti skozi živo izkušnjo življenja in ni dosti drugače, če nekaj od tega znamo poimenovati z besedo ali sliko ali ne. Zato je bolje, da neham v prazno sukati pisalo in potegnem nit, ki že od davnine buri človekovo domišljijo, ko si poskuša predstavljati potek življenja bodisi svojega ali koga drugega .Duhovnikom, vračem in drugim jasnovidcem je človek pripisoval sposobnosti prestopanja praga očitnega in vzpostavljane stika z nevidnimi silami vesolja, z višjimi bitji, ki bivajo v drugačnih časovno-prostorskih razmerah. Ljudje so na jasnovidce naslavljali vprašanja, da bi dobili nasvet za svoje odločitve in dejanja v prihodnosti. Orakelj, orodje duhovnih, katerim so zaupana vprašanja, lahko prevzema različne oblike, le da je dovolj nedoločna, prazna in polna hkrati, da se iz nje lahko karkoli rodi. Enim pomaga šumenje reke ali krošnje drevesa, drugim presipanje peska, metanje kosti in brskanje po drobovini žrtvovane živali, tretjim bleščanje kristalne krogle ali čarobnega zrcala, da le utišajo žuborenje misli in le ena od njih prodre na površje.

Ne le v preteklosti, tudi danes se marsikdo prepusti vedeževalcem, ki trdijo, da zmorejo videti v preteklost in prihodnost. Prihodnost je vedno skrivnosten a hkrati privlačen privid in kadar nekdo vzbudi zaupanje ter vero v pravilnost interpretacije, zlahka nabere stranke, ki so pripravljene poslušati in plačati uslugo. Darovi za vidce niso nič novega in če je nekoč nekje od žrtvovane živali vidcu ostal najboljši del, danes to opravi bančna transakcija ali papirnati denar. Kdor pa zase trdi , da vidi, nosi del odgovornosti za dejanja tistega, komur bere. Toda čigav glas pravzaprav poslušajo ti vidci? Kdo prevaja zapis časa v podobe, ki jih potem oni prenesejo dalje? Oziroma, mogoče bi bilo bolje vprašati, kdo je zapisal usodo, ki jo zdaj jasnovidni razbirajo. Za Homerja je bila to Moira, ki je ob rojstvu človeku potegnila nit življenja, ter kasneje skrbela, da se izpolnjuje moč bogov. V Iliadi so se ji tudi olimpski bogovi morali pokoriti, čeprav so svojim priljubljenim junakom želeli nameniti drugačno zgodbo. Boginja usode se v Odiseji potroji in jo od tedaj srečujemo kot združbo treh sester, ki najdejo svojo pot tudi v kasnejšo kulturo na Apeninskem polotoku, kjer tri sestre poimenujejo Parcae. Tri boginje imajo svoja imena, toda osnovno ime božanstva izhaja iz besede za delež, saj boginja usode odmerja človeku življenje, ki ga v mitih predstavlja nit. Podobno se kaže Usoda tudi v mitologijah starih Germanov in Slovanov, ki je predvsem skozi pravljice in pripovedke dosegla naš čas. Boginja, oziroma boginje usode so vedno opisovane kot prednice, kjer ena nit življenja nasnuje, druga jo suka ter tretja prereže. V izročilu tako najpogosteje držijo oblast nad tremi življenjskimi obdobji, včasih pa prvi dve odmerjata srečo ter nesrečo in tretja določi konec. K otroku pridejo kmalu po rojstvu a so ljudem nevidne. Da bi se čim dlje zadržale v hiši in odmerile čim boljšo usodo, so jim ljudje postregli z vinom, pogačo in kruhom. V pravljicah je pogosto še oseba, ki zmore boginje slišati ali videti. Navadno je to pohabljen ali slep berač. Njegova napoved se sliši kot prerokba, ki se na koncu vedno izpolni.

Skupino štirih kipov, ki jih je Marjeta Medved postavila na vrt, sestavljajo tri celopostavne ženske figure in ena moška. Motiv, ki ga uprizarjajo je neposreden prikaz arhetipskega vzorca Rojenic in jasnovidnega berača. Zdi se, kot bi šlo za ilustracijo mitološke zgodbe, ki je pred nami v treh razsežnostih. Podobno je ponekod v navadi v adventnem času postavljanje jaslic. Prav primer motiva Kristusovega rojstva prihodom treh modrecev, ki prinašajo darove, je v krščanski mitologiji zelo podoben obisku poganskih Rojenic. Toda na postavitvi v vrtu bi moral biti vsaj še novorojeni otrok, da bi sploh lahko govorili o kaki konkretni zgodbi. V preteklosti je Marjeta Medved že ustvarila dela, ki so spominjala na (lutkovno) gledališče in tudi z vnosom lastnega telesa povezala postavitev lesenih kipov s performativno tehniko, njeno telo pa so kasneje nadomestila telesa gledalcev. Tokratna postavitev v Vrtu pa se od tega nekoliko oddaljuje. Podobe štirih bitij imajo z ilustracijo skupno zgolj to, da nevidno naredijo vidno, gledališče pa se mogoče kaže v nenavadnih podrobnostih. Iz lipovega lesa iztesane figure še najbolj spominjajo na naivno, ljudsko umetnost. Ljudska umetnost pa je povezana z iskrenim verovanjem in njene podobe so vedno ikone. Za ikone pa je značilno, da arhetipsko bitje prenašajo neposredno in ne kot prispodobe. Rojenice so resnično tu, one, zares. Toda tu niso samo one, tu je tudi berač, ki je najpomembnejša vez med religijskimi bitji in zemeljsko resničnostjo. On je garant, da boginje res obstajajo, saj nam v besedi prenaša njihovo voljo. Izkušnja v Vrtu ima zato dve plati. Za nekatere so tu na ogled leseni kipi, ki spominjajo na bitja iz pravljic in ljudskih pripovedk. Prinašajo nekaj duha preteklosti v sedanjost z lahkotno igrivostjo, čeprav so figure ujete v volumnost hlodov, iz katerih so izluščene. Za tiste, ki pa resnično verjamejo, pa je to srečanje religiozna izkušnja in se bodo tam resnično srečali z boginjami. Mogoče bodo celo izvedeli, kaj so jim te ob rojstvu odmerile.

Vasja Nagy

kustos razstave Kakor Tam tako Tu, Veselov vrt, Ljubljana 2012