Modra Rojenica je varuhinja notranjega spoznanja in tihih resnic, ki se razkrivajo tistim, ki znajo prisluhniti in biti prisotni.
Je nosilka starega – praspomina, tistega prvinskega vedenja, ko je bilo znanje še občuteno in neizgovorjeno. V sebi nosi modrost prednikov, tiho vedenje, ki se ne prenaša z besedami temveč s slutnjo. Njena tiha prisotnost nas spominja na to, kar smo nekoč vedeli, a pozabili. Da se prava modrost rodi v miru, v poslušanju sveta, v povezanosti z zemljo in nebom.
Zlati jelenovi rogovi so vez z duhom, simbol povezave med zemeljskim in božanskim, med razumom in intuicijo. So znamenje povezanosti z višjim svetom in razumevanjem. Pomenijo modrost, ki je dozorela iz izkušnje.
Okoli nje se razpira krilo iz starih lesenih palic, kot krog zaščite in spomina. Les, ki je nekoč dihal z vetrom in dežjem, zdaj nosi tih odmev preteklosti. V njem je zapisana modrost zemlje, tisti del, ki se ne razlaga z besedami, ampak se začuti v dotiku. Krilo jo prizemljuje, jo vrača k koreninam. Njena modrost je med nebom in tlemi.
Rojenica Sanje o miru izhaja iz slovenskega bajeslovnega motiva rojenic kot bitij, ki ob rojstvu določajo usodo in varujejo življenjski red. Figura je oblikovana z izrazitim karakterjem in umirjeno držo, ki poudarja idejo miru kot univerzalne človeške vrednote. Bela barva se navezuje na predstave čistosti, svetosti in prehodnosti, ki so v ljudskem izročilu pogosto povezane z nadnaravnimi ženskimi liki. Ptič z zlatimi peresi je simbolni spremljevalec, ki v bajeslovju predstavlja vez med svetovi ter prinašalca dobrih znamenj. Je simbol miru. Zlato, ki se siplje iz rok rojenice je upodobljeno kot znamenje blagoslova, rodovitnosti in miru ter nakazuje njeno vlogo varuhinje skupnosti in prihodnosti. Mir je v delu razumljen kot temeljna vrednota skupnosti med človekom, naravo in izročilom. V tej interpretaciji rojenica ne prinaša individualne usode, temveč skupni dar. Mir kot osnovno človeško hrepenenje. Delo se vsebinsko umešča v cikel avtorskih interpretacij slovenskega bajeslovja.
Črna Rojenica je nosilka žalosti, tiha spremljevalka trenutkov, ko se svet prelomi med izgubo in novim začetkom. Ne beži pred bolečino ampak jo sprejme. V sebi nosi težo vsega neizrečenega. Nežno jo ziblje v naročju dokler se ne preobrazi v mir. Kot senca stoji ob človeku, kadar svetloba postane premočna in srce potrebuje počitek v temi. Na njenem obrazu ni strahu, temveč razumevanje. Ve, da brez žalosti ni prostora za sočutje. Njena prisotnost je tiha, skoraj neopazna, a močna kot zadržan dih pred prvim krikom rojstva. Z rokami nežno zagrinja temo, ne da bi jo pregnala. Ve, da brez nje svetloba ne bi imela pomena. S svojim obstojem uči sprejemanje žalosti kot del kroga življenja, ne kot njegovo prekletstvo. V sebi nosi obljubo, da je tudi v najglobji temi seme upanja, ki čaka da vzklije. Črna Rojenica stoji kot most med žalostjo in svetlobo. Je varuhinja, ki prva vstopi v temo, da bi drugi našli pot skozi njo.
V središču dela je trenutek prehoda. Ko življenje prehaja iz notranjosti v svetlobo, iz snovnega v duhovno, iz tišine v obliko. Glina kot primarni kiparski material simbolizira telo in stik z naravo, obenem pa nosi v sebi možnost preobrazbe. Od mehkobe in vode do ognja in trdnosti. V formi kiparskega telesa raziskujem napetost med zaprtostjo in odpiranjem, med bolečino in rojstvom. Površina glinenega telesa je razpokana, kot bi zadrževala svetlobo ki išče pot navzven. Delo govori o cikličnosti življenja, o ženski ustvarjalni sili in o trenutku, ko se rodi življenje. Vedno znova v glini, v naravi, v človeku. Uteleša prehod, tisti droben, a mogočen trenutek, ko se življenje prebije iz notranje skrivnosti v svetlobo sveta. Oblika je ujeta tik med zadržanim in razprtim, med zaprtostjo globine in prvim vdihom novega bitja. Glinena površina nosi sledi prstov, kot odtis poti. Kupolasta glinena gmota deluje kot prvinska maternica, votlina začetka. Na njenem vrhu se odpira majhna okrogla odprtina z zlato obrobo. Nakazuje, da zlato prihaja iz tega svetega prostora, ki ga kip nosi v sebi. Od glinenega telesa se forma navzven nadaljuje v pleteno strukturo iz leskovih šib. Nežno a hkrati trdno, kot razširitev notranjega jedra. Pletena košarasta oblika deluje kot razprtje, kot organsko nadaljevanje rojstva, ter spominja na arhetipsko obliko ženskega telesa. Simbolično, stilizirano odprtost in vulvarno formo, ki obdaja in varuje notranji sveti prostor.
ŽARKA – srečanje treh žensk, umetnic, s posekanim drevesom
Je del cikla Rojenice, v katerem raziskujem slovensko bajeslovje in v njem iščem arhetipsko podobo ženske kot nosilke življenja, svetlobe in tihega znanja.
Delo Rojenica Žarka je nastalo v sodelovanju z akademsko kiparko Katjo Smerdu in zeliščarko Natašo Špiranec. Skupaj smo prepletle kiparski izraz, rastline in simboliko svetlobe v skupno pripoved o rojstvu, naravi in ženski ustvarjalni moči. Zor premen je začetek preobrazbe, rojstvo nečesa novega, prostor prehoda, rojstva, notranje spremembe. Alkemija plesa nasprotij skozi ženske oči, v ženskem intimnem prostoru, ki žari in razsvetljuje s toploto srca – deklica Žarka. Pripoveduje zgodbo o notranji svetlobi, ki prebiva v vsaki ženski. Njena tiha prisotnost izžareva moč, ki ne sežiga , temveč ogreva. Les diha z njo – kot spomin na naravo in življenje. Vsaka sled reza nosi gibanje časa – pustim, da svetloba potuje po njej, se ustavlja v ranah in jih spreminja v sijaj. Žarka pripoveduje o preobrazbi, o trenutku, ko se v temi rodi nova moč.
Naključnost in usodno srečanje treh umetnic in posekanega drevesa tise, je prebudila željo prisluhniti njegovemu duhu, obliki in zgodbi, ki jo nosi v sebi. Zgodba se je izrazila skozi organsko transformacijo lesa, organsko prepletenost linearne kovinske žice, organske vonjave, zaznave…
To skrito, a tako bistveno življenje kipa nenehno odpira nove kontekste in vabi k novim postavitvam. Na nek način še naprej živi življenje drevesa, ki je bilo zanj posekano.
Lesen kip s svetlečim zlatim trebuhom predstavlja pradavni steber življenja. Moški arhetip varuha in opazovalca svetega. V sebi hrani zgodbo življenja, a jo izraža drugače kot žensko telo. Simbolizira zemeljsko prisotnost, stik s tlemi, prizemljenost, odgovornost. Daje zavetje. Leseno telo s falusno obliko predstavlja moški vidik ustvarjalne sile. Seme, ki nosi potencial življenja. Leseno telo je pokončno, koreninjeno, nosi ritme narave, letnice kot zapise časa. Kot drevo, ki je nekoč rodilo seme, zdaj samo postane njegov simbol. Vrh falusne oblike je pozlačen. Zlata konica je hkrati trebuh, prostor kjer se seme ne konča, temveč nadaljuje. To je trenutek preobrazbe. Moška moč se prevesi v moč rojevanja, v sprejemanje, hranjenje, varovanje. Zlato poudarja dragocenost semena in trebuha kot svetega prostora, kjer nastaja življenje. Tam kjer se falus konča se začne veličina življenja. V dialogu z ženskami, Nosilkami življenja ta kip predstavlja seme, iskro, tisto kar prebuja življenje. Je simbol notranje plodnosti in ustvarjalnosti. Sveti prostor ni več le žensko telo, temveč človeško bitje kot celota.
Skulpturi sta posvetitev materinskemu telesu kot pradavni nosilki življenja. Zlati trebuhi predstavljajo sveti prostor, kjer raste novo bitje. Glinena telesa s svojo preprostostjo, hrapavostjo in nepopolnostjo simbolizirajo človeškost, zemeljsko naravo iz katere prihajamo. V svetu kjer je vse hitro, površinsko in minljivo, ženska ostaja prostor globine, trajanja, skrivnosti. Njeno telo je prostor nastajanja. Ženska je nosilka in varovalka življenja. Kot zemlja sprejme seme, ga varuje in preobrazi v novo življenje. Nosi univerzalni praspomin o začetku, da smo ljubljeni, varovani in popolnoma sprejeti. Spodnji leseni del skulpture predstavlja zemeljsko osnovo, prizemljitev, povezavo z zemljo iz katere izhaja življenje. Les nosi spomin. V svojih letnicah zapisuje čas, tako kot žensko telo nosi spomin rodov, dediščino, prednice. Simbolizira povezanost telesa in zemlje, materinstva in izvora. Bela barva predstavlja čistost, nedolžnost in svetost. Kot podstavek telesa, ki nosi novo življenje poudari idejo, da je materino telo sveti prostor, kjer se dogaja čudež življenja.
Rojenice so tako neločljivo povezane s človeškim življenjem, da se ne morem ločiti od misli o življenjskih skrivnostnih silah. Že dolgo, predolgo vrtim kemični svinčnik med prsti v upanju, da se mi vendarle porodi kak stavek, ki bo povedal kaj pomembnega, kaj bistvenega. Da se mi utrne vsaj metafora, s katero bom zajel iz literature, glasbe, filozofije ali drugih podob nakopičene misli in občutke, ki podpirajo in slikajo moj svet, toda venomer se le zatikam v istorečja in bolj ali manj omejene citate mož in žena, ki so to pot prehodili pred mano. Za trenutek se mi zazdi, da so nam vsem razkrite te skrivnosti skozi živo izkušnjo življenja in ni dosti drugače, če nekaj od tega znamo poimenovati z besedo ali sliko ali ne. Zato je bolje, da neham v prazno sukati pisalo in potegnem nit, ki že od davnine buri človekovo domišljijo, ko si poskuša predstavljati potek življenja bodisi svojega ali koga drugega .Duhovnikom, vračem in drugim jasnovidcem je človek pripisoval sposobnosti prestopanja praga očitnega in vzpostavljane stika z nevidnimi silami vesolja, z višjimi bitji, ki bivajo v drugačnih časovno-prostorskih razmerah. Ljudje so na jasnovidce naslavljali vprašanja, da bi dobili nasvet za svoje odločitve in dejanja v prihodnosti. Orakelj, orodje duhovnih, katerim so zaupana vprašanja, lahko prevzema različne oblike, le da je dovolj nedoločna, prazna in polna hkrati, da se iz nje lahko karkoli rodi. Enim pomaga šumenje reke ali krošnje drevesa, drugim presipanje peska, metanje kosti in brskanje po drobovini žrtvovane živali, tretjim bleščanje kristalne krogle ali čarobnega zrcala, da le utišajo žuborenje misli in le ena od njih prodre na površje.
Ne le v preteklosti, tudi danes se marsikdo prepusti vedeževalcem, ki trdijo, da zmorejo videti v preteklost in prihodnost. Prihodnost je vedno skrivnosten a hkrati privlačen privid in kadar nekdo vzbudi zaupanje ter vero v pravilnost interpretacije, zlahka nabere stranke, ki so pripravljene poslušati in plačati uslugo. Darovi za vidce niso nič novega in če je nekoč nekje od žrtvovane živali vidcu ostal najboljši del, danes to opravi bančna transakcija ali papirnati denar. Kdor pa zase trdi , da vidi, nosi del odgovornosti za dejanja tistega, komur bere. Toda čigav glas pravzaprav poslušajo ti vidci? Kdo prevaja zapis časa v podobe, ki jih potem oni prenesejo dalje? Oziroma, mogoče bi bilo bolje vprašati, kdo je zapisal usodo, ki jo zdaj jasnovidni razbirajo. Za Homerja je bila to Moira, ki je ob rojstvu človeku potegnila nit življenja, ter kasneje skrbela, da se izpolnjuje moč bogov. V Iliadi so se ji tudi olimpski bogovi morali pokoriti, čeprav so svojim priljubljenim junakom želeli nameniti drugačno zgodbo. Boginja usode se v Odiseji potroji in jo od tedaj srečujemo kot združbo treh sester, ki najdejo svojo pot tudi v kasnejšo kulturo na Apeninskem polotoku, kjer tri sestre poimenujejo Parcae. Tri boginje imajo svoja imena, toda osnovno ime božanstva izhaja iz besede za delež, saj boginja usode odmerja človeku življenje, ki ga v mitih predstavlja nit. Podobno se kaže Usoda tudi v mitologijah starih Germanov in Slovanov, ki je predvsem skozi pravljice in pripovedke dosegla naš čas. Boginja, oziroma boginje usode so vedno opisovane kot prednice, kjer ena nit življenja nasnuje, druga jo suka ter tretja prereže. V izročilu tako najpogosteje držijo oblast nad tremi življenjskimi obdobji, včasih pa prvi dve odmerjata srečo ter nesrečo in tretja določi konec. K otroku pridejo kmalu po rojstvu a so ljudem nevidne. Da bi se čim dlje zadržale v hiši in odmerile čim boljšo usodo, so jim ljudje postregli z vinom, pogačo in kruhom. V pravljicah je pogosto še oseba, ki zmore boginje slišati ali videti. Navadno je to pohabljen ali slep berač. Njegova napoved se sliši kot prerokba, ki se na koncu vedno izpolni.
Skupino štirih kipov, ki jih je Marjeta Medved postavila na vrt, sestavljajo tri celopostavne ženske figure in ena moška. Motiv, ki ga uprizarjajo je neposreden prikaz arhetipskega vzorca Rojenic in jasnovidnega berača. Zdi se, kot bi šlo za ilustracijo mitološke zgodbe, ki je pred nami v treh razsežnostih. Podobno je ponekod v navadi v adventnem času postavljanje jaslic. Prav primer motiva Kristusovega rojstva prihodom treh modrecev, ki prinašajo darove, je v krščanski mitologiji zelo podoben obisku poganskih Rojenic.Toda na postavitvi v vrtu bi moral biti vsaj še novorojeni otrok, da bi sploh lahko govorili o kaki konkretni zgodbi. V preteklosti je Marjeta Medved že ustvarila dela,ki so spominjala na (lutkovno) gledališče in tudi z vnosom lastnega telkesa povezala postavizev lesenih kipov s performativno tehniko, njeno telo pa so kasneje nadomestila telesa gledalcev. Tokratna postavitev v Vrtu pa se od tega nekoliko oddaljuje. Podobe štirih bitij imajo z ilustracijo skupno zgolj to, da nevidno naredijo vidno, gledališče pa se mogoče kaže v nenavadnih podrobnostih. Iz lipovega lesa iztesane figure še najbolj spominjajo na naivno, ljudsko umetnost. Ljudska umetnost pa je povezana z iskrenim verovanjem in njene podobe sovedno ikone. Za ikone pa je značilno, da arhetipsko bitje prenašajo neposredno in ne kot prispodobe. Rojenice so resnično tu, one, zares. Toda tu niso samo one, tu je tudi berač, ki je najpomembnejša vez med religijskimi bitji in zemeljsko resničnostjo. On je garant, da boginje res obstajajo, saj nam v besedi prenaša njihovo voljo. Izkušnja v Vrtu ima zato dve plati. Za nekatere so tu na ogled leseni kipi, ki spominjajo na bitja iz pravljic in ljudskih pripovedk. Prinašajo nekaj duha preteklosti v sedanjost z lahkotno igrivostjo, čeprav so figure ujete v volumnost hlodov, iz katerih so izluščene. Za tiste, ki pa resnično verjamejo, pa je to srečanje religiozna izkušnjain se bodo tam resnično srečali z boginjami. Mogoče bodo celo izvedeli, kaj so jim te ob rojstvu odmerile.
