Skulpturi sta posvetitev materinskemu telesu kot pradavni nosilki življenja. Zlati trebuhi predstavljajo sveti prostor, kjer raste novo bitje. Glinena telesa s svojo preprostostjo, hrapavostjo in nepopolnostjo simbolizirajo človeškost, zemeljsko naravo iz katere prihajamo. V svetu kjer je vse hitro, površinsko in minljivo, ženska ostaja prostor globine, trajanja, skrivnosti. Njeno telo je prostor nastajanja. Ženska je nosilka in varovalka življenja. Kot zemlja sprejme seme, ga varuje in preobrazi v novo življenje. Nosi univerzalni praspomin o začetku, da smo ljubljeni, varovani in popolnoma sprejeti. Spodnji leseni del skulpture predstavlja zemeljsko osnovo, prizemljitev, povezavo z zemljo iz katere izhaja življenje. Les nosi spomin. V svojih letnicah zapisuje čas, tako kot žensko telo nosi spomin rodov, dediščino, prednice. Simbolizira povezanost telesa in zemlje, materinstva in izvora. Bela barva predstavlja čistost, nedolžnost in svetost. Kot podstavek telesa, ki nosi novo življenje poudari idejo, da je materino telo sveti prostor, kjer se dogaja čudež življenja.

žgana glina, les, mešana tehnika, pozlata

170 x 50 x 50 cm